Ročni menjalnik
Pri nas večina voznikov vozi avtomobile z ročnimi menjalniki. Za prestavljanje ročnega menjalnika je zadolžen voznik sam, pri tem pa mora poznati optimalno število obratov motorja. Z napačnim prestavljanjem lahko tudi škoduje motorju.
Mnogo voznikov prestavlja prepočasi in avtomobil silijo v visoke obrate, kar za delovanje avtomobila ni dobro. Spet drugi vozniki prestavljajo prehitro in ne izkoriščajo primernega navora avtomobila. Sodobni avtomobili z ročnimi menjalniki so tudi že opremljeni z indikatorjem primerne prestave. Voznik ima pri ročnem menjalniku večji nadzor nad močjo avtomobila.
Avtomobil z ročnim menjalnikom je lahko tudi več tisoč evrov cenejši od tistega z avtomatskim. Izjemno nizki pa so stroški vzdrževanja. Z izjemo menjave olja v menjalniku, nima lastnik z menjalnikom drugih stroškov. Tudi sama popravila so enostavnejša in cenejša. Menjalnik je nameščen med voznikom in sovoznikom, za upravljanje vozila pa sta potrebni obe roki in obe nogi. Na ročni menjalnik običajo prisegajo športnejši vozniki in vozniki avtomobilov s šibkejšimi motorji.
Avtomatski menjalnik namreč motorju pobere nekaj moči za svoje delovanje. Študije stresa so pokazale, da ima voznik z ročnim menjalnikom večji srčni utrip, kot tisti z avtomatikom. Ročni menjalnik se v kritičnih situacijah slabše obnese. Voznik med reševanjem kritične situacije nima časa izbirati primerne prestave, s katero bi se lahko izognil nesreči.
Avtomatski menjalniki
Vožnja avtomatskega menjalnika je enostavnejša. Voznik prepusti nadzor nad prestavljanjem avtomobilu, ta pa sam izbira primerno prestavo. Voznik ima vedno prosto levo nogo, saj ima avtomobil z avtomatskim menjalnikom zgolj stopalko za zavoro in plin, ki jih upravljamo samo z desno nogo. Tako je voznik lahko v bolj optimalnem položaju, ki je tudi bolj sproščujoč.
Sodobni menjalniki prestavljajo hitreje kot ročni. Na voznikovo željo pa lahko tudi avtomatski menjalnik s pomočjo pomika prestavne ročice ali tipk na volanu nastavimo na »ročno delovanje«, kar vozniku omogoča izbiro želene prestave. Sodobni menjalniki si tudi zapomnijo način vožnje posameznika in temu primerno tudi prestavljajo – bolj športno ali bolj udobno.
Avtomatski menjalnik je dražji. Hkrati pa zahteva tudi primerno vzdrževanje. Ob neprimernem vzdrževanju se namreč pojavijo visoki stroški in potrebna je celo zamenjava menjalnika.
Pomembno je predvsem redno menjavanje olja in filtra menjalnika. Prestavna ročica je pri modernih vozilih elektronska in je nameščena na volanu ali med voznikom in sovoznikom. Roki voznika sta vedno na volanu, leva noga pa je vedno prosta. Voznik avtomatskega menjalnika se lahko bolj posveti sami vožnji in je lahko bolj pozoren na ostale udeležence v prometu, prometne znake,…
Vendar lahkotnost upravljanja pripelje tudi do stranskih učinkov – vozniki se posvečajo mobilnim telefonom in modernim komunikacijskim napravam v vozilu in manj vožnji.
V kritični situaciji lahko avtomatski menjalnik sam prestavi v nižjo prestavo in s tem pomaga vozniku izpeljati kritično situacijo.
Različni tipi menjalnikov
Ročni menjalnik
Na drugi strani sklopke je menjalnik, zajetna brezoblična škatla, polna zobnikov. Ročni menjalnik je logičen in lahko predstavljiv. V njem so na dve osi nanizana zobata kolesa, ki so med seboj venomer v stiku. Na eni gredi so zobniki pritrjeni, na drugo pa le nataknjeni.
Prestavimo tako, da enega od teh prostih kolesc z zatičem (ki je prek vilic povezan z prestavno ročico) pripnemo na os. Napačno je mišljenje, da pri nespretnem pretikanju menjalnik zaškrta zato, ker se zobniki tarejo med seboj. To ni res, saj so si ti vseskozi ‘v zobeh’. Škrta zatič, ki išče utor v zobniku.
Sinhronski avtomatski menjalnik
pri sinhronskem menjalniku so zobniški pari ves čas ubrani; na predležni gredi so zobniki togo spojeni z gredjo, na glavni pa v ležajih in se prosto vrtijo. Za prenos moči s sklopnim zobnikom (premika se s pretikalno ročico) se izbrani zobnik in glavna gred togo povežeta.
Pred vprijemom zobnikov torni obroč (deluje kot drsna sklopka) izenači (sinhronizira) obodne hitrosti obeh zobnikov. Takšen menjalnik (vgrajen je v sodobnih avtomobilih) je lažje pretikati, poleg tega pa ščiti zobnike pred obrabo in krušenjem.
CVT avtomatski menjalnik
Continuously Variable Transmission. Logika takega prenosa je enaka klasičnemu: razmerje obodov različnih vrtečih elementov. Razlika pa tiči v izvedbi. Obe vrsti zobatih koles pri CVTju zamenjata dve stožčasti vrtavki, okoli katerih je napeljan jermen oziroma, konkretno, izredno finomehaničen kovinski trak, sestavljen iz množice lamel.
Za boljši oris izuma si predstavljajte prestave pri gorskem kolesu. CVT deluje podobno, le da prestav pravzaprav ni, saj trak ne dela stopničastih prehodov, marveč zvezno potuje po stožcih. CVT ne pozna prestavljanja. Finta je v tem, da menjalnik deluje avtomatično in motor neprestano ohranja v določenem območju vrtljajev – tam, kjer ima najvišji navor.
Ko pritisnemo plin, tipalo sporoči menjalniku hitrost vrtenja glavne gredi, nakar hidravlika premika stožca tako, da se razmerje viša v prid izhodnemu vrtenju. Prednosti CVTja so zatorej same po sebi umevne: daljša življenjska doba motorja, manjša poraba goriva in pospeševanje do končne hitrosti brez kakršnihkoli vmesnih stopenj.
DSG menjalnik
(Nemško: Direkt-Shalt-Getriebe) je elektronsko vodena dvojna sklopka klasičnega ročnega menjalnika, kateri je popolnoma ali polovično avtomatiziran in je brez klasičnega pedala za sklopko. Prvi menjalnik z dvojno sklopko izhaja iz podjetja Porsche za dirkalne avtomobile v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Motorji z notranjim izgorevanjem imajo dve kompletni sklopki. Zunanja sklopka krmili prvo, tretjo, peto (če je vgrajena tudi sedmo prestavo) in vzvratno prestavo.
Zunanja sklopka ima večji premer kot notranja in lahko prenaša večje vrtilne momente. Notranja sklopka krmili drugo, četrto in šesto prestavo. Namesto standardne suhe enolamelne sklopke, ima vsak komplet za šest stopenjski dsg menjalnik štiri lamelno mokro sklopko, podobno kot pri motociklih. Zaradi pomanjkanja prostora so dvojne sklopke koncentrične in gredi menjalnika votle, ter enako koncentrične. Posledica tega je, da je prestava že v naprej pripravljena, ter en prestavni sklop brez pogona, navor pa se prenaša iz enega sklopa na drugega.
To pomeni, da dsg potrebuje le 8 milisekund za prestavljanje v višjo prestavo. Dsg je bistveno hitrejši pri prestaljanju v primerjavi s Ferarijevem sekvenčnim ročnim menjalnikom F430 Scuderia, saj le ta porebuje 60 milisekund za prestaljanje. V času prestavljanja so kolesa brez pogona.
Sekvenčni ročni menjalnik
(SMT – Sequential Manual Transmission) omogoča prestavljanje brez pritiska na pedal sklopke. Ta napredna tehnologija, ki so jo razvili v avtomobilih Formule 1, omogoča vozniku, da se med prehitevanjem in vožnjo skozi ovinke osredotoči le na pospeševanje, zaviranje in idealno linijo vožnje.
Medtem, ko senzorji in računalnik upravljajo z menjalnikom, sekvenčni ročni menjalnik s pomočjo hidravlične enote samodejno stisne sklopko, elektronska stopalka za plin pa omogoči izbiro pravilne prestave pri določeni hitrosti. Voznik prestavlja s kromirano prestavno ročico, ki jo premika naprej ali nazaj, po želji pa je volanski obroč lahko opremljen z gumbi za prestavljanje.
Kot način prestavljanja avtomatskih menjalnikov se je prijeli še izraz Tiptronic – gre za avtomatski menjalnik s katerim elektronika omogoča tudi ročno prestavljanje. Voznik s premikom ročice menjalnika (v smeri + in – ) izbira prestave. Ti menjalniki imajo tudi povezavo s stopalko za plin. Ko jo voznik pohodi do konca, se namreč javi menjalniku, da mora prestaviti v nižjo prestavo.
Za menjavo olja in pregled menjalnika predlagamo da nas obiščete na Avto Gruntar d.o.o v Kopru.
Kontakt
